Bakterije v kozmetiki: od kod prihajajo in kako jih najdemo

Noben kozmetični izdelek ni sterilen in to je povsem normalno. Vprašanje je, katere bakterije v kozmetiki so prisotne, koliko jih je in ali se lahko razmnožujejo. Na kratko: bakterije pridejo v kozmetiko predvsem z vodo, surovinami, opremo, ljudmi in po odprtju s prsti potrošnikov; laboratoriji jih najdejo tako, da preštejejo skupne aerobne bakterije, iščejo določene škodljive vrste, kot sta Pseudomonas aeruginosa in Staphylococcus aureus, ter s challenge testom preverijo, ali konzervans lahko ustavi novo okužbo. Ta vodnik sledi bakterijam od vira do laboratorijskega poročila.

Kratek odgovor

Večina bakterij v kozmetiki so neškodljivi okoljski organizmi, nekatere pa lahko povzročijo okužbe kože ali oči ali pokvarijo izdelek. V EU ocenjevalec varnosti pričakuje dokaz, da končni izdelek ustreza priznanim mikrobiološkim mejam in je ustrezno konzerviran. Ta dokaz da test mikrobioloških specifikacij za današnjo kakovost in challenge test za zaščito med uporabo.

Zakaj bakterije rastejo v kozmetiki

Bakterije potrebujejo vodo, hranila in primerno temperaturo. Kreme, losjoni, šamponi in geli ponujajo vse troje: vodo ter olja, sladkorje, beljakovine, rastlinske izvlečke in zgoščevala, ki so lahko hrana. Izdelek z veliko razpoložljive vode in skoraj nevtralnim pH je udoben dom za številne vrste. Brezvodni izdelki, izdelki z veliko alkohola in izdelki s skrajnim pH so precej manj gostoljubni, zato ISO 29621 dovoljuje, da se nekateri razvrstijo kot mikrobiološko nizkotvegani.

Preberite tudi ISO 17516 kozmetika: mikrobiološke meje pojasnjene

Od kod prihajajo bakterije v kozmetiki?

Mikrobiologi ločijo primarno kontaminacijo, ki nastane, preden izdelek zapusti tovarno, in sekundarno kontaminacijo, ki nastane med uporabo.

Viri primarne kontaminacije

• Voda. Pogosto največja sestavina in klasičen vir po Gramu negativnih bakterij, kot sta Pseudomonas in kompleks Burkholderia cepacia, zlasti iz slabo vzdrževanih vodnih sistemov, cevi in rezervoarjev.
• Surovine. Naravne sestavine, kot so rastlinski izvlečki, gline, škrobi in gume, lahko s polja prinesejo bakterije in spore. Vrste rodu Bacillus, ki tvorijo spore, so pogoste v praških.
• Oprema. Mešalne posode, črpalke, ventili, polnilne šobe in tesnila lahko gostijo biofilme: tanke plasti bakterij, ki preživijo rutinsko izpiranje in okužujejo serijo za serijo.
• Ljudje. Koža in roke nosijo vrste rodu Staphylococcus; slaba higiena ali nepokriti lasje in brade jih dodajo še več.
• Zrak in okolje. Prah, odtoki in kondenzat v proizvodnem prostoru.
• Embalaža. Posodice, pokrovčki in aplikatorji, shranjeni odprto ali v vlagi.

Viri sekundarne kontaminacije

Ameriška agencija FDA navaja vsakdanje navade, ki vnašajo mikroorganizme: segati s prsti v lončke, dodajati vodo ali slino (na primer maskari), deliti izdelke in jih hraniti v toplih, vlažnih kopalnicah. Konzervans obstaja prav zato, da obvlada ta drugi val.

Katere bakterije so najpomembnejše?

• Pseudomonas aeruginosa: uspeva v vodi in lahko povzroči okužbe oči in kože. Je določen mikroorganizem, ki ne sme biti zaznan.
• Staphylococcus aureus: izvira s človeške kože in iz nosu ter kaže na težavo s higieno. Prav tako določen.
• Escherichia coli: kazalnik fekalne kontaminacije, običajno prek vode ali rok.
• Kompleks Burkholderia cepacia: odporen proti več konzervansom in ponavljajoč se vzrok za odpoklice izdelkov.
• Druge po Gramu negativne bakterije, kot so Enterobacter, Klebsiella ali Serratia: niso vedno na seznamu določenih, vendar jih bo ocenjevalec varnosti štel za nesprejemljive, če lahko škodijo uporabnikom.

ISO 17516, referenca za mikrobiološke meje, pričakuje, da v 1 g ali ml izdelka ni E. coli, P. aeruginosa, S. aureus in kvasovke Candida albicans.

Kako laboratoriji najdejo bakterije?

Laboratorij uporablja več dopolnjujočih se metod. Večina je standardov ISO, napisanih posebej za kozmetiko.

1. Skupno število aerobnih bakterij

ISO 21149 šteje mezofilne aerobne bakterije, ki rastejo na splošnem agarju pri približno 30–35 °C. Vzorec najprej razredčijo v nevtralizacijski tekočini, da konzervans ne zavre rasti na plošči. Rezultat v CFU na gram ali mililiter primerjajo z mejami iz ISO 17516: praviloma do 100 CFU/g za izdelke za otroke, mlajše od treh let, za predel okoli oči in sluznice ter do 1.000 CFU/g za drugo kozmetiko. Te vsote vključujejo kvasovke in plesni, ki jih štejejo posebej po ISO 16212.

2. Dokazovanje določenih bakterij

Tu vprašanje ni »koliko«, temveč »ali je prisotna?«. Vzorec obogatijo v hranilnem bujonu, da se lahko namnoži tudi ena sama celica, nato ga nacepijo na selektivna gojišča in potrdijo. Posebni standardi obstajajo za Pseudomonas aeruginosa (ISO 22717), Staphylococcus aureus (ISO 22718) in Escherichia coli (ISO 21150), ISO 18415 pa širše zajema določene in nedoločene mikroorganizme.

3. Identifikacija

Ko se pojavi nepričakovana kolonija, jo laboratorij lahko identificira. Ali gre za po Gramu negativno bakterijo iz vode ali za stafilokok s kože, vam pove, kje v procesu iskati.

4. Challenge test

Čista serija lahko v kopalnici kljub temu odpove. Pri challenge testu po ISO 11930 ali USP 51 izdelek okužijo z znanimi bakterijami in glivami ter ga 28 dni vzorčijo, da vidijo, ali jih konzervans dovolj hitro zmanjša.

5. Spremljanje okolja

Brisi in kontaktne plošče z opreme, vodnih mest in površin pokažejo, ali je vir tovarna sama. To je del dobre proizvodne prakse po ISO 22716, ne preskus izdelka.

Preberite tudi Testiranje patogenov v kozmetiki: S. aureus, P. aeruginosa, E. coli, C. albicans

Zakaj je nevtralizacija pomembna

Konzervans, ki deluje še v epruveti, lahko okužen izdelek prikaže kot čist. Zato resni laboratoriji preverijo, ali njihov nevtralizator inaktivira vaš konkretni konzervans, preden zaupajo rezultatu »ni zaznano«. To je še posebej pomembno pri izdelkih z visokim deležem konzervansa, antimikrobnimi eteričnimi olji ali cinkovimi solmi.

Kako je videti laboratorijsko poročilo o bakterijah

• TAMC: na primer »<10 CFU/g«, kar pomeni, da pri najnižji preizkušeni razredčini ni zraslo nič.
• Določeni mikroorganizmi: »ni zaznano v 1 g« za vsako preizkušeno vrsto.
• Navedbe metod: uporabljeni standardi ISO.
• Zaključek: ali izdelek ustreza navedenim mejam.

Vaš ocenjevalec varnosti to poročilo uporabi v delu A CPSR, kjer mora biti opisana mikrobiološka kakovost končnega izdelka.

Praktični primer

Blagovna znamka najde Pseudomonas v seriji šampona. Identifikacija kaže na organizem iz vode. Brisi razkrijejo biofilm v cevi med rezervoarjem za vodo in mešalno posodo. Cev zamenjajo, sistem razkužijo in naslednje tri serije so čiste. Brez identifikacije in brisov okolja bi znamka morda le povečala odmerek konzervansa in spregledala pravi vzrok.

Preberite tudi Test mikrobioloških specifikacij za kozmetiko: kaj vključuje

Kdaj testirati na bakterije?

• Pred oceno varnosti, na seriji s končno formulacijo.
• Na proizvodnih serijah pred sprostitvijo, kot določa vaš sistem kakovosti.
• Na začetku in koncu testa stabilnosti, da preverite, ali se število med skladiščenjem ne povečuje.
• Po vsaki spremembi vodnega sistema, dobavitelja surovin, opreme ali proizvodne lokacije.

Pogoste napake

• Testiranje vzorca iz že uporabljene embalaže.
• Prepričanje, da uspešen mikrobiološki test pomeni dobro konzerviran izdelek.
• Zanemarjanje kakovosti vode, ker je »prečiščena«.
• Povečevanje konzervansa namesto iskanja vira.

Pogosta vprašanja

So vse bakterije v kozmetiki nevarne?

Ne. Majhne količine neškodljivih bakterij so v mejah sprejemljive. Določeni patogeni in drugi nesprejemljivi mikroorganizmi ne smejo biti prisotni.

Koliko časa traja testiranje na bakterije?

Štetje in obogatitev trajata več dni. Naš test mikrobioloških specifikacij prinese podpisano poročilo PDF približno pet dni po prejemu vzorcev; challenge test traja 28 dni.

Je lahko naravna kozmetika brez bakterij?

Ustrezati mora enakim mejam kot vsaka druga kozmetika, kar običajno zahteva skrbno izbiro surovin, čisto proizvodnjo in učinkovit konzervans.

Ključne ugotovitve

• Bakterije pridejo v kozmetiko z vodo, surovinami, opremo, ljudmi in z uporabo pri potrošniku.
• Laboratoriji štejejo skupne aerobne bakterije (ISO 21149) in iščejo določene patogene, kot sta P. aeruginosa in S. aureus.
• Challenge test pokaže, ali konzervans obvlada kontaminacijo med uporabo.
• Identifikacija in brisi okolja razkrijejo vir težave.